Nekdo poslal je na ta svet,

le zato ker ni dovolj bil zanimiv,

ni dovolj bil lep,

žensko,

katera kot poslana od boga,

le velika sreča,

mati ter boginja celega sveta.

Hvaljen Janez Pavel Benedikt, Gospod vesolja,
da nisi opazil tega mojega majhnega mozolja.

Sebe sem dala, tebe jemala,
pila sem, kača me je zapeljala.
Izmed vseh grehov,
je bil tole eden mojih največjih uspehov.

Noč,

spet noč pred mano tiha,

v tišino je zavita,

nemega strahu je polna bolečina,

skrita v srcu najinega zadnjega dotika.

Zaman zdaj čakam nate,

nate draga moja,

bolečina mine ne z obzorja,

ko se luna rahlo dviga,

namesto sanj v meni up umira,

v glavi bitka, ki podira,

vse kar midva skupaj sva gradila.

Nasmehu sonce še zavida,

ob pogledu nebo se skrije,

beseda mila kot od vile se izlije,

v cvetoče polje, življenja polne energije.

Dve ptici skupaj
ne moreta leteti.
Težka megla je,
trmasto vztraja tukaj.
V tebi pa barva morja.

vrtiš se v kolesju časa
ujet v past le tvojega Jaz
ne dopuščaš osmisliti Midva

zaznavaš čar minljivega
dihaš vonj moje kože
vpijaš ustvarjeno
v kapljicah potu

Opitost
z roso mozaika
kričečih barv

Predrznost
v pronicljivosti
lačnih teles

Kdaj bom dozorela
svoji interpretaciji svobode
se užgala po plečih se pognala
v dir kot zadnji ponoreli konj

Marsikdo se radi trme
do drugačnega zapre,
razmišlja si o svoji jezi,
zakaj v njemu rado vre.