Spet mineva noč brez globine,
ki jo imenujem smisel.

In enako hitro raste praznina.

Začarano strmenje...
morda spet v privid,
ki ti daje vse
in ničesar.

Po izmiku dotikom je jutro tiho in samotno.

Opazujem te iznad črnega zvezka zavita v varno zavetje črk. Rob platnice izrisuje rob tvojega vratu. Opazujem kako se dolga linija B-ja razveže, kako se odkrivljata J in U, kako se L in N poravnata v ravno črto, E-ju se upogneta konca za 90°, sredina odpade.

Najprej sem Jaz,
potem sem človek.
Nato mati.
Tolažnica,
ženska.

Prenašam misli na papir,
Ker v glavi ne zdržijo.
Besede, krivda in nemir
Tam, notri me tiščijo.

Sem le nekdo, ki dobro ve,
Da ni vse prav kar dela;
Boli me in težko mi je,
Ker te ne bom imela.

Kadar sta le utegnila
čez teden sta grešila
v mislih, dejanjih in lažeh.
Z besedami o teh stvareh

Trenutek bil je dovolj
večnost v njem sem iskala
trenutek, ko odpihnila sem brezčutnost
privabila dozo močnejšo
ljubezen

In zdaj sva tukaj na tej potki, hodiva počasi, lahko te držim za roko... Kar greva, naprej, v toplo noč... pod nama morje, točno kot takrat. 

Vsega sit hodim tukaj med grobovi,
A vsa kri zame se še ni prelila.
Mar Smrt je name čisto pozabila?
Prazna je noč, pomagajte bogovi!

Glejte, vi je nikoli niste prav
ljubili - hoteli ste jo preučiti
(torej izmaličiti in jo ubiti). Pa vi
sploh veste - kako vas ona ljubi,
kako vam vse odpušča (kot tista
ljubka naivna deklica).