Nikoli ne bom razumela sveta.
Nikoli dojela vsega gorja.
Nikoli uvidela vse lepote.
Nikoli spregledala vse strahote.
Nikoli se ne bom predala.
Nikoli v miru zaspala.
Nikoli ne bom dovolila,
nikoli, da bi se spremenila!

Nekaj me plaši,
nekaj je tam v temi.
Zagledam demonske oči.
Vame so zazrte,
bleščeče in široko odprte.
Nekaj se dotakne mojega obraza s hladno dlanjo.
A ko se zjutraj zbudim,
je ob meni le črno pero.

  Bela roka trdno drži pisalo ko piše,
ko drsi po starem papirju
in ko piše svojo zgodbo.
Beli most, ki vabi misli sanjača,
ki udejanja bolečino osamljenih duš,
kadar jih teži bolečina večne samote.

Bili ste, a nihče zagotovo ne ve
- koga ste poveličevali (in kdo je
molil za vas), danes bomo
molili mi (ker je meso
onkraj besede).

Čudovito, kot kristalno jasno nebo
se je lesketalo oko.
Strog pogled, da kar zmrazi,
pa vendar suma ni,
da notri zloba živi.
V srcu kuje mračen plan,
čeprav je polnoč mimo ni zaspan.

Na stolu sedi moja mati
njene oči so uprte v tla
vsa bleda je v obraz
poleg nje igram vlogo tudi jaz 

Vsa tiha in zadržana sedi
kot bi umirala svetnica
sončni žarki ji oplazijo obraz
mene pa je le spreletel mraz

Ne, želje mi srčne zdaj nihče ne odvzame,
želim si, da v pesmi spet me objame,
pesem o pticah naj spet zaživi,
pesem Prekmurja, ki v meni spet tli...

Spet nežne si ptice zdaj iščejo dom,
oči si želijo, da ugledal jih bom,
panonsko nižino, prekmurska polja,
vselej, vsa leta se vračajo tja...

Vabila so me vase žitna polja,
Zašepetale breze so spomladi,
Leteli bi metulji v moj med radi,
A ni bila še mehka moja volja.

Po mojih čustvih nihče ne bo hodil,
teptal k tlom toplino mojega srca
zdaj, ko vidim vse manj let pred sabo,
želim le mir brez vsakršnih želja.

Miru ni v bogokletnem govorjenju,
ki prezira sveti sij neba
horde živé brez notranjega reda,
priganjajo v odvisnost ostali del sveta.