Segam po svetlobi.
Luč je pred mano.
Jaz in ti- navadni lenobi.

Nič ne dosežem.
Ti si z mano.
Usodo tebi prisežem.

Moja pesem ne odmeva,
nemo v meni spi,
čisto tiho moram biti,
da se ne izgubi.

Tako majhna deklica,
Temnih las, rjavih oči.
Živahno je tekala okoli,
Z očmi iskala igračko...
Dimnikarčka, gumijastega...

Morda ne takšen kot si pričakovala,
Saj je bila najina zveza računalnik, telefon,
Glas, ki naju je povezoval,
ki se je naju dotaknil,
moč najinih besed..

Ni želje mi večje, da slišim tvoj glas,
kot dete, otrok, še bil tvoj korak...
v solzah proseče rotil tvoj je jok,
Pustite me k njemu, saj sem otrok...

Usodna beseda, ki imela je moč,
mi vzela je tebe, odšel sem v noč,
le tamkaj na sliki še vidim ti v obraz,
nič te ne izbriše, ne dnevi, ne čas...

S cmokom v grlu
in krčem v želodcu
ki ostane
kot ostane v nosu vonj
smrdljivih nogavic
kot nek spomin
ali opomin

Ko te res hočem,
samo zaprem oči
in počakam.

Do zdaj sem sebe le poslušat' znala
In nisem dobro vedela, kaj hočem.
Hlastala sem po tistem, nemogočem,
Previdnosti sploh nisem še poznala.

in tvoj sijaj
iz poteptanega dima
dviga se v negibno nebo

ker tako te ljubim
da bi zavpila
da hočem imeti to telo

Skrivališče, ki posipano s prahom tvojega je plemena;
blazno, temno, preveč temačno...

Gledaš in vidiš narobe, hočeš po sili drugačno.