Prerasla sem to mesto
in se s tabo znova
parazitsko vrasla v njega.
Živim. 

Kako je lepa, kot zvezdno nebo,
ki hladno predstavlja nevidno grožnjo.
Njene oči so polne omame,
ko noč in dan misli le name.

Ogenj je tvoje življenje,
V nič gre vse,
Ti pa še v smrti vidiš luč.
Smisel pada na dno,
vodi izgubljene Duše v blaznost...
Ti pa v rokah držiš vesolje.
Praviš, da si Ljubezen?
Večno iskanje si!
Samo to,
Bog.

Slišim te skozi veter.
Lovim te v reki.
V jezeru valoviš,
se smejiš.
Objem dežja...

Naj ležem nate!
vstopim vate,
zunaj vse pustim,
kar me veže
na življenje
zunaj sanj...

Si sam?

Sem tista, ki te želi presenetiti,
Ki te včasih žalostim,
Ki ti pokaže pot naprej,
Ki se s teboj veselim,
Ki upočasnim tvoj korak,
Sem tista ki te navdaja s pogumom,
Sem tista...

Glej, tu sem, prinesel sem ti rož.
Tistih, ki jih imaš rada,
Takšnih, ki me spominjajo,
Na najino prvo srečanje,
Nasmeh, ki si mi ga poklonila,
Takrat še nisi imela vtkanih srebnih las...

Vse čarno vprašanje dimenzij,
vlaka, ki je iztiril...

Obzorje čisto, a polno iluzij,
tvoje,
moje,
last ni važna.

Spet češnje cvetele so v maju,
Stotero je pesmi, njih cvet,
A kdaj bo cvetela za naju,
Predaleč odšla si v svet...

Ko nežno bo cvetje medilo.
In veter pomladni zavel,
Polahno se v noč bo stemnilo,
Ob sebi bi rad te imel...

Beseda prekmurska, težko jo razumeš,
Če od drugod si, če tam ne domuješ,
Je pristna vesela, njim razumljiva .
Iz besed, iz stoletja postala igriva..

Kjer Grad je vasica, na hribu stoji.
Enkrat na leto čarovnic gosti ...
A ko gostija z borom, veseli je dan,
Bor našel svate, to vidiš le tam...