dilema 1/2

Polna glava nametanega drobiža,
ko zapira se oko se veter bliža,
nosi vonj po tebi mlada dama,
rad spoznal bi te a nisi sama,
zato preganja me dilema,
naj priznam ti ali zbrišem te iz sistema,
naj povem ti, da me ti si čisto prevzela,
naj raje grem,
pobegnem stran,
da vest ne bo trpela.

Mali popek,
nebogljen in sam zdaj prileze ven,
iz hladne zemlje kot uročen na plan uide,
konča prijeten zimski sen.

Ne grem se več.

Zavrnitve neuslišanih
Imajo vijoličaste veke
Na izstopni postaji jutra.

S škarjami časa
izrezujem spomin.
Ne da se, ne gre;
vrača se vame.
Si Bitje, spomin?

Hrepenim po tebi
kakor hrepeni presušena zemlja po dežju
želim se dotakniti tvojih ustnic
želim ubiti to bolečino
to samoto
ke grize celice duše po telesu

Človek hodi v svetlobi tega dne
senca hodi za njim
spremlja ga povsod
tudi ko se je zgodil ta kruti vbod
Praska stoka ječi krvavi
zvija se od bolečine
išče potešitev potrditev
liže si rano
definira izžeto življenje

Nočem vrača ob sebi
nočem da me razveseli klovn
ki je še sam žalosten

Nočem da oddideš
nočem samote za drevjem
kjer si izsrkal sladkobo iz mene 

On ne piše pesmi.
Ne berem popisanih listov,
saj pisem ne naslavlja name.
On ne kriči mojega imena
pod svodom večernega neba
niti ga soncu ne šepeta.

Kaj vse skriva domišljija,
domišljijo ali izbirčnost in zahteve,
kaj ob jutrih zaželi ti,
ali te vsaj malo zmede?

Pričakuješ naj prijaznost,
ali je to že osladnost,
in bo rekla in bo naredila,
ali bo skrito sama potonila?

Svila. Ali je umetna ali mehka,
mehka, puhasta, igriva,
nezna, krhka in še sladka,
skratka do nadaljnega iskriva.

Tiho se zlivam s sozami brezupnosti...
Teža želja je skupaj z mano ujeta v upanju,
da cvet ljubezni ne ostaja nedotakljiv.