Pod tuš si me zvabil
čisto počasi
kot imel bi staro modemsko povezavo
kot znajo šarmerji tvoje sorte
priliznjeno govoril
z jagodnim prelivom v očeh
veš...
sovražim sladko
gnilo sadje zakriva

Poštenost in vest
sta jim vodilo
kako prebroditi težave laži,
niso verujoči
so poslušni resnici,
ki se rojeva iz lastne vesti.
Kaj je vest drugo
kot božja iskra,
je tista resnica,
ki človeštvo gradi.

Le kje se lesketajo iskre sreče ?
Ali so vse potonile,
ker življenje je preveč boleče ?

V prehladnih stenah vrča,
bolečina zledeni
telo v sunku krča otrdi
po sivem licu... edina solza spolzi.

Ne morem se več pretvarjat,
kdo sem.
Ne zmorem, ker mi manjka
tisto, nekaj.

Nisem več mala pridna punčka,
ki sanja, kaj vse bo postala ko zraste.

Kako naj
odstranim črnilo, ki je umazalo sonce,
zbrišem z lune sivi prah,
premaknem oblake težke stran od zvezd,
spodim strašljiva bitja nočna?
Kako naj?
Nisem močna...

Se izlila je beseda na papir,
kakor potok v reko in reka naprej,
in kot ko kaplja ki udari v morje,
nešteto besed je,
a le te so namenjene njej.

Življenje kuje svojo rimo,
včasih sanjsko,
včasih tako preprosto,
tako svežo,
tako fino,
da kot bi bistra reka v slap se zlila,
še zadnji dotik neba lovi,
preden udari ob tla,
kjer v večnosti se bo izgubila.

Je ljubezen vredna greha,
vredna solze, ki po licu zdaj odteka.

Je ljubezen vredna bolečine,
ki v dušo išče,
vleče v neskončnost globoke sinje jo modrine.

Tudi Lipa sredi trate kakor okamenela je obstala,
s hladnim puhom prepojena, nema,
zazrta v nebo kot, da gleda,
kam usoda jo je pripeljala.

Lahko bile bi to le sanje,
prej nočna mora če vrjameš vanje,
okoli nas dogajajo strašne se stvari,
ta svet kot, da narobe se vrti,