Je sonce položilo brado na
oblak, ga zasanja z melodijo
penečih valov, ki se podijo
za ribiško posadko zarana.

Kričeče galebe čaka mana,
ko sonce sanjari z melodijo
s pljuski žareča lica hladijo

Odgrnil sem vse zastore
in začutil v svoji sem celoti,
koliko gneva nosijo zemljani,
ker žive že tisočletja v zmoti.

V svoji želji pravega spoznanja
se mora najti v vsem le ravnotežje,
v  vsaki skrajnosti je bol opozorilo,
da se je človeštvo ponovno izgubilo.

SEDANJOST NI NIČ DRUGEGA
KOT PRETEKLOST,
KI JO POŽIRA PRIHODNOST.

(Haruki Murakami, Kafka na obali
Shimimin, že enkrat prej...)

odkrivati poezijo

Ne boš me videl jokati,
veš, res ne bom žalostna...
Le včasih, za zaprtimi vrati,
se nekaj v meni preda.

Smisel bolečine
sploh ni poraz.
Razlago trenutka
prinese le čas.
Srce tvoje najmanj
sto sobic ima
in vsaj ena je
vedno
Izvir Upanja.

Tibet, ti center duhovne moči
ohranjaš v sebi trpežljivo ponižnost,
budisti in lame so duša lupine,
materialnega sveta, imenovane Kine,

Si enak duši,
ki daje življenje telesu. 

Hej ti, brez imena
take lepe oči imaš
zelene

Vedno sem hotela
v cerkvi

Vedno sem hotela
prepovedano

..v globine neznane,
kjer obdeluje si vsak svoj ključ,
posebne izreze si tam izdelujem,
da bom samega sebe lahko zapustil.

Žaloben dan na bregu Suhe struge.
A bistvena Ciganu je svoboda;
Lovil sem Žarke na prgišču proda,
Ognjeni bes me grel je kakor druge.