Včasih je težko,
ko pozabim da imajo moji označevalci
v tvojih ušesih drugačne označence
in obratno
in so vse konvencije odveč
in se mi podirajo jezovi v zatilju in v pleksusu
pod neskončno težo nedolžnih čustev
in me naivno tesneje objemaš,
da še bojčeje bežim

Želim te tukaj!
Zdaj!
da razburkaš potlačeno fantazijo
naježiš telo v okviru nedotaknjenosti

Moj svet je od zadnjič v Modro zavit;
Edino ti čutiš, kaj to pomeni.
Dolgo sem plezala po sivi steni,
Lovila Resnice, bile so privid.

z bosimi nogami stopam po makedamu,
ki me vedno bolj reže v stopala
in postaja mi vseeno
če me prepeže na polovico,
saj nikoli ne dobim drugega kot pesek v oči.
nimam moči za žalost,
moje oči ostajajo suhe
kot poletna zemlja,
le da zame dežja še dolgo ne bo

pobrisala sem mizo
in preštela cigarete
zdaj pa sedim sama za šankom.
naročila bi si martini,
če ne bi bila sama sebi strežaj.
grozno kakšno podobo odseva prazen kozarec.

Rumena cesta
in srce pepelnik.

Nežno piha veter čez praznino.

Robovi zenic
v aprilskem dežju.

najina duša

Rekli smo, da je
to ˝ljubezen˝ (ko smo
sami sebe prepričali
in postali obsedeni),
ko smo začeli zapuščati
ljudi okoli sebe (še
tiste, katerim smo
govorili, da jih
imamo radi).

ni poti ki bi vodila
ni dežnika ki bi branil pred dežjem
ni stene ki bi varovala
ni pesmi ki bi uspavala
NI!!!
le ti si
sam

Na živce sem si že začela hoditi -
iz kroga čakanja ne znam pobegniti.
Čakam na sonce, na redke poljube...
pa da izpolnim lastne obljube.
Čakam na "mavrico", čakam "na maj"
in da se mi upanje vrne nazaj.
Čakam, da sama pojavi se rima,
čakam, da ven iz srca stopi zima.
Čakam, da ritem dobi pesem moja,
da končno postanem spet - Jaz, čisto svoja.