Vsi smo skupaj v tej mezgi.
Vsi plavamo po tem umazanem stranišču.
V končni fazi je vse le smrdeče sranje.
Vsak drek sčasoma potone na dno.
Večina bobkov potone na dno že na začetku.
Včasih ima tisti zgoraj prebavne motnje in drisko.
Veliki šef se je zopet napil in pokozlal školjko.
Cepec, kdaj boš že popravil odtok?!
Smrdi še celo v kuhinji!

Moj um ustvarja sile,
ki me pólnijo z njim
ostane vsakomur neviden,
v resnici je prepoln širin.

Nihče ne ve, lahko le sluti
kaj se v mislih vse godi
vso to širjenje  razuma
je vesoljstvo nas ljudi.

Omamljen poljublja spomine
v vijolicah mestnih luči.

Svoboda tišine
in otrok je kralj.

Žebelj beseda na križu večera.

... pizda kok vas sovražim...
tiste malenkosti ki
mi pokvarijo dan
zagrenjeni ljudje,
ki ne dajo dlani,
temveč srednji prst,
pa še to ne,
ker so preveč hinavski.

eno samo besedo iz tvoji ust,
pa bom tvoja do konca,
do konca življenja.

in ko boš odletel stran,
bo tvoj pečat v mojem gnezdu
žarel kot nikoli.

Utrinjam trenutke spominov,
lepljive pijavke,
vladarice telesa.
Kradejo mi dolgočasje v dnevu,
zabolijo zloženi
v skladovnici preteklosti.

V trenutku večnosti
je večnost trenutka.

V smislu pozabe,
pozabljen smisel...

V neskončnosti bolečine
pa - boleč konec.

sončna soba me spravlja v obup
iztiska nejevoljo in srd
čeprav zaljubljena
v pravljično bitje
ne morem več.
IZTISKA možgane
pravi o inteligentnosti-
manjvrednostni kompleks.

srce mi brblja in govoriči
sploh ne slišim realosti
le fantazije ena na drugo
in te oči ki si jih predstavljam
da mi sledijo in da gre pogled
po meni in hoče videti vedno več
in On se me dotika in mi diha v

Rodimo se
Vseznalci.
Potem pozabljamo.