pasji lajež
nespečim
ponuja tolažbo

Nič ni težje kot si sam
sam sem si še nepoznan,
situacije razkrivajo,
kako sem res oblikovan.

Povsod so zanke in prepadi
nudijo se vse povprek,
kar je najmočnejše v meni
gre le telesu v slast in tek.

Vse je odveč okrog krivde iskanja,
zrno navade se na novo naslanja,
a vendar ko vre, tudi zrno razpade,
nove poteze in zlom te navade...

Zazrem se v nebo;
Na nebu niti enega oblaka ni,
le sonce in prelepa modrina ga krasi. 
Zavedam se,
da je malo takih dni,
meni osebno ta pogled solzo na lice spusti.
Ne jokam ker bi trpela;
- jokam ker se zavedam kaj vse sem že doživela.

Pesem,
ki je ni.
Morala bi ven.
Tišči.
Ne upam si.
Času pustim,
morda
jo vzvalovi.
Do takrat pa
raste v meni
in...
boli.

kot uvenel cvet
se je zdrobila v prah
v prepihu
v neskončnosti
se je izgubila

če lahko
bi pobegnila
med sijaje zvezd
v naročje kril nebeških
kjer ni slovesa
in žalostnega padanja
korakov težkih

V neki oddaljeni prihodnosti
bom s prostim srcem
božala inserte preteklosti,
očiščene bolečine.
Za vedno.

Pisma nisem napisala.
Če bi ga,
ga ne bi odposlala.

Zato zdaj čaka prazna stran
in svinčnik top
na boljši dan.