Ni moč v verzih,
Kjer ti dih zastane,
Če ljuibezen se v maju vname,
Le tam, kjer pesem je berljiva,
lahkotna nežna, pomenljiva,
V besedah lahka zapeljiva...

Ko sanjamo,
Je lepota brez meja,
Prebujajoč iz sna pa nas kruta realnost stre...
Ko začutimo,
Da smo proti zavisti, podlosti brez moči,
Saj le nemo opazujemo sprevrženost, dvoličnost,

Hodim skozi atomski vek, naš svet, naš čas...
Počasi, vendar zanesljivo vidim kraj poti...
Poti, ki je polna ovir, preprek, zakonov, absurdov...
Hodim skozi atomski vek...

..na požgani travi..
..v pepelu..
..med ruševinami najine ljubezni..
..rastejo jagode..

Prvi junijski popoldan,
s soncem obsijan
vabi me na travnik,
ven na plan.
Dajva, najdiva se tam,
da bova skupaj tekala
in ti ne boš več sam

Kako lahko ubiješ, kar je že mrtvo?
Enostavno!
Zanikanje obstoja demona slednjega izniči!
Najbrž.
Razen če te prej ne požre.
Okusno.
Narcisisti ne potrebujejo odobravanja drugih.

Vsak dan ob istem času,
je korak pod krošnje ji zavil,
me je prvič srečala s pogledom,
obraz se ji je ožaril.

Radovednost jo je premamila,
kaj delam tu ob uri tej,
že dolgo tu jo pazim, čakam,
le tako v gozdičku sem ob njej.

Še sreča, da je ura
Že novo jutro
In te ne pijem več
Skozi kožo.

nad lokvanji kačji pastirji
in odsev oblaka na gladini vode
pod lipo cinki svetlobe
kot razigrani otroci

želim si tukaj ostati
jim roko podati
in se z njimi igrati

vedno ista potovanja
od noči do jutra
vsa pričakovanja
ki odkrivajo strasti

in tista jaz
ki ni več ista