Jokavo nebo kliče po soncu,
ker so trave site solza.
Naveličani oblaki od sramu zardevajo,
saj se otroci ne bojijo več njihovih senc.
Luna pa šepetaje kliče veter,
ker si želi s pogledom božati
zaprte oči sanjačev.

Božajoč šepet večernega vetra
iz dreves narek preslišanih besed.
Sit lakote glasno hlastam po ostankih dneva
igraje štejem zrna minut.
V svilenem curku po gladkem grlu
počasi pada moj čas.
Zrno za zrnom...

Nocoj, ko nate luna pazi
prislonjena na okensko polico,
se ti prikradem v sanje,
priplavam s tokom domišlije,
in ti v misli vtrem
čarobni prah ljubezni.
Da zjutraj preoblečem
novorojeni dan
iz te ponošene ti srajce
v mavrični pajčolan.

Večer.
Čutim goloto jeseni
skozi šepet zaspanih besed.
V ritmu nemira iščem dobtine
zastavljam vprašanja
urejam nered.
Jutro.

Je izbrisala noč
zadnje veselje z obrazov
in so posilile žalost
zvezde z belo svetlobo.
Maske sitih ljudi
pa privlekle
meglo izza hribov
da lahko so zaspali,
lažnivci, hinavci,
na trdih blazinah skrivnosti.

Stanovanje je odraz človeka!
Potrebuje trdne temelje, kot so
delavnost, poslovnost, brezkompromisni cilji, moč, hlad, prezir.
V sodobnem stanovanju ni prostora za kaotičnosti kot so
ljubezen, nesebičnost, sanje, sočutje, radodarnost, umetnost, razum, človečnost.

Pa kaj potem,
če si malo žalostna,
če se zdi ti,
da zate jok je
fraza bistvena.
No, daj, kar joči.

Dost nas je zbranih,
k' se gremo razne frke.
no, vsaj takr't
pr'hranjen je
pogled na face vaše mrke.
za uno skupno
kao žurko
vsak en smajl
prispeva;
ne rab'm druzga n'č
do jutr'šnjega dneva.

Polbog sem
pod krošnjami ograj soseske,
spolzim čez veke nikotinskega ugriza.