Povzpel sem se visoko nad oblake
v mislih namreč sem lahko povsod,
pristal na gori sem visoki,
obdani z množico njenih otrok.

S spoštovanjem me prešinila je misel
kako visoko nad vsemi bedi,
kot mati nudi iz ledene skrinje
vodo življenja, vsem ki so lačni in žejni.

Si lahko...
žalostna zaradi veselja,
lahko jokaš od sreče?

Smeš...
kričati v tišino,
se smejati v praznino?

Sestavila bi stih, 
stih poln naju.
Stih, poln obcutij.
Poln čustev, ki jih gojim do tebe.

Ljubezni, sovrastva, razocaranja.

Podoba umivajočih zob-
ljubezen.
Kupi zmečkanega papirja-
strast.
Nekje za neskončnostjo je konec,
nekje za koncem neskončnost.

Ležiš ob meni
kot kup prežvečenega mesa.
Z jezikom drsim po svojih ustih,
po zobeh, po dlesnih, po nebu,
iskoč esence tvojega starega okusa.
Pa ostanejo brbončice nevzburjene.

I.

Drakarji v Tuilerijah.

Polnočni valček Albertine,
boemski ples tujonske vile,
grobov razpokane spomine
Morrisona, Sartra, Baudelaira

pojem:

Zapoj mi pesem poet.
Škrlatne stihe življenja,
o njej poj, ki je ujeta
v ograde mojega hrepenenja.
Bodo rime, zrcalo želja,
vulkane ljubezni v meni zbudile,
pogasile čakanja nemir
in luknje mi v času mašile.

Ujetnik sem.
Okovi so v peklu skovani,
od prekletih ljudi,
pozabljenih v večnosti.
Trgam verigo preteklosti.
Je vpeta v jeklene spomine,
v leden čas pretekle zime.

Požiram solze.
Vsaka solza bi lahko bila beseda.
Sem le morilec lastnih misli,
jih z izdihom dušim
in maskiram z nasmehom.
Priznam.
Morilec sem.
Vsakič,
ko ne povem,
da...

Ko se vrnem,
te bom čakal z razprtimi rokami.
V očeh bo objem gorel.
In tiste češnje
na hribu pod tvojo hišo
bodo pražnje oblečene
dišale v belih cvetovih.