Ko Jaz mi uide čez sanj domovanje,
še preden do konca zatisnem oči,
je dana mi možnost vpogleda, spoznanje,
da brez tebe v meni me skorajda ni.

Ko človek pride do prelomne točke v svojem življenju, se sprašuje kam zdaj. Ali je resnično to kar živim sedaj tisto ali bi naredila še kaj več iz tega.Seveda bom!

Oblak v steklenici.

Bralec pesmi, govorov, novel,
postal sem sonce, moč, nevihta.

Na tramvaju igram kitaro
in starka me opazuje.

Bordel ljubezni.

Kako naj vem kaj se dogaja
pod pokrovom tvoje glave,
si obljubil mi ljubezen,
ker ti množica ugaja?

Se ti vse nejasne sence
izostrijo v mojo sliko?
Nama usojeno življenje
preživeti srečno skupaj?

solzica
solza
z oblaka in z duše
nihče ni dovolj Velik
da bi polovil vse

Tvoja koža diši po oblaku raztrganem tik pred poletno nevihto ko dež vztrajno trka na najina zagrnjena okna

Ne moreš, pa hočeš? Boli te in jočeš?
Ne veš, kdo si, kje si, preveč je vsega?
Še čutiš, pogrešeš in sama si, čakaš?
Dovolj je, odnehaš, trpiš za oba?

Želje po miru in spokoju
čutim v sebi, a ju še ni,
ne počutim zato se nič na boljšem
tudi v meni je iskra, ki rada vrešči.
Tu smo na zemlji, vesoljskem igrišču
povsod same tekme in boji,
za prevzgojo ljudi,
vsak je vključen v lastne zamisli,
kako bi premagal drugačne ljudi.

in je
iz kart
prerokovala
morda boš
maja
mila 

Vzamem te med ločje s sabo,
v zeleni gozd,
na prostorno košenino
in pod rečni most.

Pridi z mano tja na jaso
lezi v mehki mah.
V praprot bi te položila,
vem, da te ni strah...