Če sem kdaj bežala
sem zbežala v prostornino tvoje želje
žrtvovala svoje jagnje
pogoltnila tvoje seme
kot se za pridne deklice spodobi

Takrat so se ribe praskale pod plavutmi
in ti si me vrgel za plot
kot da ti nisem bila dovolj velika žrtev

Nočem umirat svojega življenja tako.
Nočem se amerikanizirat, drogirat, definirat.
Kva hočem?
Se sprašujem? se sprašujem, ko dobro vem,
Da vem, kva čem.

Z novim jutrom, z novimi močmi, odpravljam se v dan
a nekaj manjka mi. 
Oči pomanem si,  si kave zaželim...
njen okus predrami me,
v realnost me spusti

Turoben dan se je ovil nad njeno glavo
oblačnost videla je prav povsod
jo mora v snu premočno je tlačila,
kako močno želi jo moški rod.

Poznala je pomen pohote,
ki od njih jo je čutila,
a ni si znala raztolmačit,
zakaj se v snu ji je zgodila .

I.

Riževa polja
so kalilnica
za neizpolnjene sanje.

Tale dež
je čisti blues
za mimobežno dušo,
ki čisti
prag in poje.

Saj
res je,
kar mi praviš.
Dovolj bilo je vsega.
Stoj, počakaj malo,
lahko pomisliš
vsaj?

Tvoja lučka dogoreva,
ampak še živiš.
Še bi rada košček dneva
čeprav že nemiš...

Postoj,
ne hiti v daljavo,
ostani še malo,
da veselila se boš
družbe moje.

Bila je mala deklica,
vsa nežna in sanjava.
Njen svet bil je gozd,
nabrežje, majska trava.