Vseh barv navajeno oko
zre v tvoje rdeče telo,
ponikneš v noč,
brez vsakega utrinka solz
na dah izpiješ mi vso moč.

Sveža limonova in zelena,
citrusi polni vitaminov in grenkobe,
kristalno belo vazo prekrivajo koprene;
prebadajo občutke večne tesnobe.

Brez rime tekla so mi bleda leta.
Dojela nisem, da trpkost vsakdanja,
tegobe, stiska, jok in žalovanja -
so jeza bolna in le včasih sveta.

Bodi gora, zgodba moja,
neizpeta snov.
Bodi moja
hrepeneča
skrita pesem
sočna.

Med jastrebi in vranami
je ena ptica bela.
Usmeri ves svoj ritem v njo,
da bo poletela.

Voda nepoklicana, ne stopaj mi v oči.
Veš, nočem te spustiti ven, čeprav me še boli.
Ne sili izpod veke mi! Zakaj megliš pogled?
Naj dovolim poplavljati, utapljati svoj svet?

Razkriti nazori mladih otrok
prebadajo navlažene popke cipres,
sončnica se obrača za klicem
beraških rok,
in ulica duši rast popolnih dreves. 

odmev v prazni glavi
sledi neznani pojavi,
ki grize in trga razum
od nekdaj že zbleden um.

list papirja raztrgan na košcke
želi sestaviti ga ta delcek pošte,
ki prispela da osreci custvo
od praznine že dolgo pusto.

Čustva so se poglobila
v njej sem videl božjo sled
govoril sem ji o tej lepoti
jo edina imela je od deklet.