Bela zarja
sredi zasanjanega češnjevega vrta,
tisto rdeče drevo
in
kri v tvojih ustnicah.
Nabito polnih vbrizgane strasti.

Ne čudim se zakaj so moški
ponoreti do deklin
dobili so težko nalogo,
a dan jim je samo en klin.

Z njim suvajo in iščejo,
a niti ne vedo
zakaj jih silna moč vse vodi,
da bi delali le to.

Tu ni ničesar več.
Hrepeneča želja po življenju je umrla.
Ekonomija propadlega.

World War III. Se bliža.
Ostanki civilizacije kopnijo.
Rdeča kri po strugah teče.
Lepo je,česar ni.
Denar, sveta vladar.

Me vnukec vprašljivo gleda v oči,
Pomane si učke, ko spregovori..
Daj dedek poglej v zvezdno v nebo,
Rad bi imel zvezdo, dol vzemi mi jo...

pritrjena na okensko polico čakanja
zakaj se ne potrudim?
bobnenje nedosegljivega raja
strune dežja na meni
kot tvoja potna roka

izdana dlan se dviga nad večerom
rock balada šumi na krilih odprtega okna
I don`t wanna miss a thing

Me pot vodila kjer Vipavska je dolina,
Kjer vas je KOZJA PARA,
Pogled na gozd trnovski jo obdaja,
Vrnivec potok, postani tam, prijetno ohlaja...

Težak je boj, v bolezni bolečine,
A nasmeh z lic njenih ne izgine,
Verjame v jutri, sončen lepši dan,
Da bolečine v noč prežene, kam drugam..

Vsakič je prvič.

Naj vstopijo
s kopiti svinca
v pijanem galopu ,
pod prepoteni obok poletja,
pod vijolično razsute oblake,
pod dišeče konture tvojega bitja,
med senčnate dišave novega sonca.

Vriskajoči glasovi sosedovih otrok
v stari omari obešalniki štejejo atome samote
prašne rulete se valjajo po zraku enakosti
prav v mojo sobo zvonec razglaša neugodje
dolgčas išče zavetje v hiši
tukaj imamo ga dovolj