Dovršene ličnice,
pregažene
z neprizanesljivim trajanjem,
vdrte oči,
opečatene z žarki let
in temino noči
in v linijo posmeha
narisane ustnice
nosiš,
ko greš mimo nas.

Na jetra mi greš,
za izkoriščanje le živiš,
povzročaš le težave,
s tabo vedno je le križ,
zbudi me iz omame,
prekini te pijane sanje.

Neverjetna izmuzljivost
nejasnega objekta poželenja
je pregnala toplo zamaknjenost.

Obdobje miru v vrtovih dolgčasa.

Drevo, ki se spušča in dviga,
ptica, ki kroži z lačnimi kremplji.

Veš, da je tudi belo včasih črno
in če razumeš, dan je tudi noč.
Je v ženski moški, in je pleve zrno
in nič je vse, izguba pa pomoč.

... zanetil si požar
zlevil se je v bes,
ki buta ob stene papirja.
Izgubljeno se ne bo vrnilo.
Brez vesti si me oropal.
Tvoja veleumnost
je požgala semena.

Obnašaš se kot otrok
in pričakuješ, da te ne kaznujem.

Puščava sem sredi trebuha
fatamorgana v objemu popka
vsi drugi se odžejajo v oazi
samo ti se izgubiš v tretjem svetu

ves dehidriran in nemočen
ko le še ljubiš vršičke mojih vulkanov

Spet je tu
Tisti znan občutek.
Samo čas je vedno spremenljivka. Čas! Spolziš kot nočna mora.
Le malokdaj zajameš v vedro
Zlato ribo, luskavo in jedro,
A mene vedno.

Ni iskala tiste sreče,
ki jo čutiš, ko si mlad.
Ona je samo hotela,
da bi kdo imel jo rad.

Blato do potolčenih kolen,
megla kislo ponika.
Rdeča krogla hoče,
pa ne more
vziti.
Ženska nemo kliče,
otrok brez vdiha joka,
on
mora,
hoče iti.

*

Danes, vem, bom znova taka, kot še včeraj sem bila.
Tista, ki te nežno čaka, čeprav Vulkan žge iz srca.
Ne izgovorim je ... te besede, je že preveč izrabljena;
brez njenih sva klišejev bede v to zgodbo že povabljena.