Majhne ulice razpokane
in raz napušča klarinet
iz sleherne mansarde.

Tu sva preživela pomlad in poletje in jesen in zimo
in najlepša leta nasploh

Le parole non conosciute,
sono dal mare cresciute.
Com'un uccello volante,
la simfonia andante,
suonono in mio cervello.
Come un squardo bello.
La poesia.

Se srečata prijatelja
na krilih prazne sreče.
Tam v parku sedeta na tla
in tak pogovor steče:

Lepo te je poznati
Do vršičkov tvoje biti
Zadnje vlaknine čutnosti

Slečem oblačila sramežljivosti

Lepo ti je slediti
Privoščiti si ponujeno
Zagristi v sočnost

Spet mak rdeč, dehteč,
Na poljih vabi k sebi,
Ta nežen cvet omamen,
V pesmi bom poklonil tebi...

Že vetrič rahel mu nagaja,
V barvi , nežen se razdaja,
Iskriv, privlačen, je čarobno lep,
Zato poklanjam v pesmi ti ta cvet....

Rdeča obleka ti objema telo,
podira, ruši in gradi ...
zida tisto,
za kar rekel sem,
da ne obstaja, ker tistega ni
... in ne bom se zaljubil, niti v njo, niti VANJO!

V šoli se uči,
a v devetem se trpi,
so eksterci,
so težave,
tud za nas,
ta brihtne glave.

Kaj naj naredim,
kako naj zdaj živim,
pa ni žalost zaradi tega,
je še zaradi marsičega.

Neizpolnjena ljubezen,
je rana na srcu,
luknja v življenju
in trpljenje v mišljenju.

Trpim,
Ker živim
Žalost vidim
Srce morim

Srce umre,
Ljubezen z njim
Še čakam na te,
Zdravim srce.