velemesto vedno polno ljudi
jaz pa z balkona
strmim v Eifflov stolp
razgaljeni Pariz
nebodigatreba
beli žarki nad množico
angeli ki se spuščajo z neba

Ni čudno da si jo izgubila,
ljubezen tvojega srca
saj gledala si bolj široko,
a v masi ni več ljubega.

Kot gozd prepletajo se moški
med njimi čustva posplošiš
ne slišiš pravega odmeva
v množici ga težko dobiš.

Kjer vrh Triglava seže v oblake,
pogled v nižino je privlačen lep.
Pobrskal med skalovjem, bom iskal,
da našel bom planin teh cvet...

Kot gamsove steze, poti,
planika v soncu zažari,
le veter, lahen bo dotik,
ponesel bi s seboj je mik...

Tu v gozdu sem te našla, kjer narava še diha ljubezen samo.Drevesa dihajo skupaj z mano, tvojih oči se spominjajo, da ne utonejo v pozabo.

Potovala sem po življenju brez nasmeha na obrazu,z veliko solzo na srcu in skrito grenkobo v očeh.

Spotaknila sem se ob kamen velike spremembe in se zaletela v ljubezen svojega življenja.

Spoznanje,ko se me dotakneš,kot sončni žarek toplo presenetiš,me vsak dan znova odpelje v svet sanj,kjer lahko diham z odprtimi očmi,plešem zaljubljeno pod zvezdami,in ko začutim tvoj pogled na mojem golem ramenu se zavem da sem srečna.

Iskrena želja, vendar moč me je izdala,
Da prepir sovraštvo bi pregnala,
Ko sam se sebi nebogljen zazdim,
Pepelnik z ogorkom, nad njim je dim...

Saj čakal sem, da trma popusti,
Od tistih, ki do bljižnjih mar jim ni,
Ko mi ponujajo, pozabi, vse bila je šala,
Ko jim beseda oprosti je zastala...

Je Sava bučno tekla med skalovjem,
potem pridrla v našo je dolino
in preden tok dosegel je ravnino,
smo poigrali z njenim se vodovjem.

Tiha pesem predere lupino
kot golič, ki nad njim bolšči nebo.
Kliče starše v prostrano modrino,
prediren krik odzvanja pod nebo.

Čuti dotik ... brezbrižno sivino,
ki nemo zre vanj in čaka kaj bo ?
Prestižna zibel stiska ožino
razblini pahljače v krošnjah nebo.

Povej mi, si že kdaj poslušal srečo?
potipal sanje, gledal misli nežno,
zagrabil veter, božal pesem bežno,
poniknil v prazno, zrl v bit molčečo?