V sebi hranim zvezek,
težek, zlepljen iz raznih listov,
Majnih in velikih,
skritih, preperelih,
debelih in pretankih,
raznih oblik, različnega šumenja,
gladkih in zmečkanih, obrobljenih,
požganih, prepognjenih,
pretrganih na pol, obrnjenih navzdol,
polepljenih, sušenih.
Modrih in rumenih.

Poletje diši po bodoči jeseni,
diši po pretekli pomladi izgubljeni.
Diši po kozolcih in travi požgani,
poletje diši mi po prazni Ljubljani.

Dobrotica je sirotica:
Ima samo dolga krila
In dolge rokave
V tisočih odtenkih sive
In misli, da je to krasno,
Slepa za skladnost
Barv in harmonijo
Krojev.

Po mizi si stresla orehe
in mi natočila kozarec vode
Zdaj jeva in pijeva
in sva čisto tiho

Ozračje zemlje je ogromna leča,
ki poveličuje jutranji dogodek sonca
razjasnjuje moč Njegovega vstajenja,
ki je na križu dokončal
za nas posvetno delo.

NAJ TE VETER ULOVI –KJER SI, NAJ TE MISEL DOSEŽE – TE OBJAME, NAJ TE VINO OPIJE – DA NE TONEM V POZABO.

NOČEM SE KRIVITI ZA NEKAJ KAR NISEM STORILA, KRIVA SVA OBA, A RES SEM TE LJUBILA.

Blagoslovi mojo osamljeno dušo, da si spočije v objemu Tvoje veličine.

Ti Edini veš kaj potrebujem; ne zavajaš, ne spletkariš in ne lažeš.

Izgubljam se v temi, srce se mi ustavlja... Bežim pred sabo; vse, kar je bilo nekoč živo, tone v pozabo.

Kresnic spet tisočero v poletju zaživelo,
v nočni ples na jasi stotine pohitelo,
prijeten vonj po pokošeni trati jih povabil,
na nočni ples svetlikajočih ni pozabil...

V tihi noči zadrgetam,
ko nebo se sesuje na zemljo.
Le črnina okrog mene
in prazna tišina
se rdeče barve preliva v črno.
Ostajam brez besed,
ko svet se ruši okrog mene,
ko se vse podira,
le prah se dviguje.
Ostaja le sivina.
Niti vampirske palete ni več.
niti čustev v noči.