EDEN JO NE OBVLADA

Na milijone knjig, je na policah nešteto besed, v umu ljudi
do zadnjega diha, iščemo vsi
tisto besedo, ki vse nas živi
vsak ima svojo, jo išče lovi
želi da jo sliši, od vseh ljudi
le  malo je njih, ki jo dobijo
si jo vtisnejo v dušo, kot melodijo
in ko jo imajo, jo zopet delijo
nočejo sami, živeti z njo
dobro vedo, da je premočna
saj tudi je, kot živo srebro
ne moreš imeti, sam jo lahko
ona je tista, ki te živi
življenje samote, jo ne ulovi
zato dragi človek, se za vselej zavej
da je to ljubezen in sam Bog v njej.

Miren je dan,
a v srcu kot valovit ocean,
ljubim te a ti spuščaš me v
globoko brezno,
kjer ni niti rožice upanja a čutim da sem ti tudi jaz vse.

Ugrabi me princesa mrčesa,
in sredi gozda sredi črnega drevesa,
in to v sredo,
ji moram reči, da ni mi do plesa.

Razložim ji da sem bolj tako tako
da pa ima lepo drevo.

Zakaj mi vedno daš številko
a ne javiš se nikoli?

Je res tako težko reči
poberi se
dolgolasi frik

Napisal sem pesmi 3.
A naredil napako tako,
da sem spet razmišljal
Neumna poteza,
zakaj še za možgane ne obstaja proteza?

Kronika brezdelja.
Vsak dan je nedelja.
Včasih tesnoba,
vedno lenoba.
Mir.
Vse kar sem si vedno želel.

Sedim v temni kuhinji
sivina se vali prek mesta
kot mulj po rečnem dnu

odpiram okna

ne zmotijo me poki strele
ne osamljene oči
svetlih stanovanj

Kaj ti bo premišljevanje,
če vse pozabiš.

Kje je dobra rima,
ko jo rabiš.

Smisel lahko zlahka ujameš,
a vsak dan znova?

Ta pesem,

Pretekla,
pozabljena senca
se vrača
z okrutnostjo časa.
Zagon predrznosti
v meni
se zanjo
kdaj pa kdaj zmeni,
jo narahlo poboža
po beli grozeči glavi,
pomiri bese, se pripravi.

Ko sreča nima svojega imena;
ko je za večno izgubljena;
dolgi hodniki, kjer se moj ego izgublja;
nešeta vrata brez izhoda;
mrak z vojnem po dimu;
oči, ki ne morejo več videti;
moje srce, ki ni dovolj;
pograbi me pero, ki me nese daleč stran;
obsodba na vprašanja z dvomom;
obstajajo le moji prazni koraki, ki so bili storjeni v upanju in želja, da bi našla svoje ime...
Raztrgani listi hrepenenja.