Divji konji
s peno v gobcih
drve po planjavi.
Sonce na nebu
zažiga savano.

Strmim skozi okno...
Opazujem bes naravnih sil...dež...
Ko neustavljiv veter uničuje kot za šalo, odnaša, lomi...

Strmim in razmišljam....
Kam nas vodi odnos do narave.
Pričakujem, da ljudje spremenimo miselnost zdaj...

tu didan essem na
šelna tle htvojog
la vole ka koje
mogo čeko pate ni

Z bolečino pišem pesem,
solza se utrne mi.
Kolikorat še bom jokala,
za tabo, ker te ni.
Hudo je in še boli.
Čas zaceli rane,
a spomin ostane.

Čutiš,
da je
morje tvoje?
Veliko nas
misli,
čuti enako.
A morje molči.
Ve, da sem
jaz njegova.
Si ti.
Mi vsi.

Slišiš brstenje
jutranje rose?
To so odmevi
mojega večernega
ječanja.

Spati v butiku Laure Ashley
v rožnato-parietalnem vzglavniku
in biti vprašan: »Are you okay Mister?«

Jus' waitin' for me gal.

Še preden se razkadijo meglice
in z lopato preganjaš zimo z dvorišča
in ponovno posije sonce.

Majhno dekletce se ozira, sprašuje,
Mamico gleda, z glavo zmiguje;
Tamkaj v daljavi oblak je teman,
kakšno bo vreme, je sonček zaspan ?

Obračam besede. Kapljajo iz mene.
Napišem - prečrtam. Zradiram, pustim.
Kako naj pobarvam jo, da ne ovene
prezgodaj ta pesem, se Niča bojim.

Povej mi le, da rada me imaš,
Vem da ti, to še vedno znaš,
Dal sem ti vse zvezde z neba,
Skupaj srečna sva bila.