Danes je zadišalo po daljavi
v mali vaški luknji.
Vse je pravzaprav
dovolj oddaljeno
bi se lahko reklo.

Njeni koraki stopajo v neznano,
telo ji je od slabosti bolano,
želela bi nad zemljo lebdeti,
a ptica brez kril ne more leteti.

Samo še bleda slutnja starih dni,
počasi po prašni poti hiti,
njene misli so daleč v višinah,
sprehaja se po temnih prazninah.

poljub Narave
je zdravilo
za mojo dušo

Iščem besede,
tiste tihe, nežne in skrite
nekje na dnu srca.

Bežijo pred mano,
se skrivajo v temi,
težko jih je uloviti,
ne želijo na svetlo priti.

Pravljica se ti podpiše na roko,
te v večnost zaznamuje,
obroč vaju še močneje poveže,
poskrbi da se objameta.

Dvigni se v letu,
odpotuj v paru v drug svet,
prepusti se mehkim perutim,
naj te ponesejo daleč stran.

Pojava v temi, dolga obleka,
temni lasje in vitko telo,
se tiho približaš,
postoj in poglej!
melodija opaja,
čas ne obstaja,
vse je njeno,
glasba ji mami telo,
svojo misel z gibi prodaja,

Z mavrico v rokah
me tiho popelješ po zelenem travniku,
z energijo v nogah
pozdraviš me bolje kot pri zdravniku.

Zelena trava valovi,
sončni žarki božajo bele cvetove,
najino srce nežno hrepeni,
samo midva gradiva svoje svetove.

Opaja jo ritem strasti
v vročici poletne noči,
strast ji jemlje oblast. 

Napeta telesa, čvrste obline,
jamice, hribčki in doline,
vse bolj otredele pritikline.

Počasi zapreš utujene oči
in se pogrezneš globoko vase,
pozabiš vse skrbi
in misliš le nase.

Odpreš svojo skrhano dušo,
misli odletijo daleč stran,
zapreš se v samotno hišo,
neznan svet pride na plan.