Noč se bliža...
Noč in z njo sanje.
Morda si bom zaželel zvezdni prah,
hoditi po mavričnih poteh,
iskati zaklad na dnu morja,
svetlobo jutrišnjega dne.

Tam daleč morje kliče.
Ker slani kipec sem,
zatrepetam.
Vsa iz peska sem,
a se ne bom sesula,
prelepljena sem
s silikonskim kitom
močna, tvoja mala.

Ljubiti je vedeti, Poet!
Vedeti neprizadeto.
Sprejeti že vzeto.
Dati predano,
vzeti nežno prepoznano.
Imeti rad je
kljub praskajočim srdom
brez drhtenja oprostiti.
Kljub grapam preglobokim skupnim
brez obotavljanja pustiti.
Preprosto iti,
hoditi, pasti v neznano.

Večni ognjeni prostori
živite svoj tempo in čas
do vaših neskončnih daljavah
bolj slabo se čuje moj jaz.

Energija se vaša odbija
v stenah visokih gora
vem dobro kaj hočete reči,
ne bori se proti Boga.

Čutil sem bolečino novega sveta,
Začutil trpljenje, tvojega srca,
Ko lahko bi ti pomagal, ko bi vedela,
Da v življenju ni edino kar si zvedela.

Zdaj si sama in se sprašuješ: »Kam odšli so vsi?«
Rada bi, da vse besede, zlato postale bi,
A dojela si, da v življenju ni tako lahko,
Mnogokrat se trpeti mora, daleč je nebo.

ne maram besed ki jih nisva izrekla
ne maram smeha ki sva ga tajila
na tisti danko sva si še lahko dala poslednjo obljubo  

Vrtinči se pesek in bela svetloba
in kapljice vode se dvigajo v zrak.
Nagnito se listje vali preko groba;
so rekli, da v njem spi neznani junak.

Ni spoznanje, le iskanje,
to kar zdaj imam.
Ali bolje reči: nimam,
sproti vse razdam.

Nimam rok, ki bi grabile,
kar je mojega,
pesmi rada prepustila
mnogo sem tega.

Zdaj, ko vse vem,
napišem.
Tega, kar je in je bilo,
nikoli ne izbrišem.

Zdaj, ko sva spet tu,
kjer sva bila,
bi dušo dala,
da nikdar več
nikamor
ne bi šla.

Pojem, da lahko letim.
Gledam, da se ne izgubim.

Tečem, da se prebudim,
božam te, tako občutim.

Sanjam, da lahko zdržim.
In da obstajam, mislim.