Učenec Modrosti vpraša:

Dlani kot pri molitvi
razdeli val Kreacije na dvoje.
Plavam ob ostrini polotočka Šilo,
ki prebodel je Jadransko morje.

Ko sem te končno srečal,
bila v ljudskem si obličju
in v tvojem sem naličju
največjo lepoto gledal.

Z vzhoda in zahoda, severa in juga
tvoj duh iz same zemlje vzet
nad preročiščem pa vzlet
z namenom
zame.

Si
ki te ni
ko je dolgčas le dolgčas

in me ni
da si ki si
ko sem dolgčas ki te naredi

Ko tonejo oči
v nabranih resah
nebesnih Spokojev
poletnega obzorja
prav preden se zgosti
v jasno črnobelo
drevenenje trav v papirju
se ponavljajo vse barve

Boš jutri že znal pogledati vase,

boš zrl še v pusto bleščavo,
ali bo grdo minilo,
ali bo lepo že gnilo,
ko znal boš spet leči v daljavo

da bodo še zadnji srečni
mogli umreti
se bomo trudili
do konca in kraja
nesrečni

podlo

Morje, udarjanje valov ob obalo,
vonj po slanem, prijetnim.
Visoko nad gladino galebi,
ki glasni, z naglim spustom opozarjajo na sebe...

A sonce žge, zareže se globoko v kožo.
Rahel veter je le obliž na bolečino...
ko pordečela prosi hlad,
nežni valovi, lesketajoče morje pa vabi, vabi.

So jesenski oblaki v poletnem
nabiranju vročine ki pluta skozi
zrak in...
...pod vekami non-stop persuasion
kako vrti kalejdoskop nekega
dvoma.
So pronicljivo in strpno minute,
ki režejo v zavest (oster je zob,
tanko rezilo)

Moj pogled se lupi čez pejsaž v mlečnem razcvetu in se
prek razkropljenih žil razmočenega okna precejajo misli

Govorim o tistih liskah in vadim kakor da res se žarčijo v celuloid
in jih z očmi požiram ker si domišljam da bom nekoč prenesel vse
kot disfunkcionalnost iz skladnih kompozicij in razumel za kaj gre