Mi dlan lice tvoje boža,
ki nežno je kot roža,
dišiš kot pomladni cvet
in od tebe sem ves prevzet.

Vidno prizadeta, malce zbegana,
s hlipajočim glasom me vpraša dekletce;
Striček, ali morate tudi vi spat brez večerje ?
Malce zbegan sem nekaj zamomljal...
Veste, če nočem atija pomagat spat dat...
Vsak dan popoldan ga kdo pripelje domov...
potem se mamica joka, ker je spet pijan.

So trenutki
in mnogo jih je,
ko nate ljuba
spomnem se.

Med nebom in zemljo,
med rjuhami in deko
s teboj objet
pod tkanino sem tesno.

Tako ekstremno svobodni,
da bomo svoje zlate glave dali pokopati
v najmehkejše svile z vonjem po kašmirju,
medtem ko nas bodo grizljale ribice

verjetno tako neverjetno,
da bomo zaželeli ne umreti ampak biti
nadpopolno ovekovečene steklene krogle
in znotraj njih ribice vsem na ogled.

Kot magnet se me je misel oprijela
naj še zdržim na poti svojih želj
kot dež, ki suho prst namaka
se v meni polni čustveni predel.

Prazen sem kot mnogi so med nami
ne čutim kaj mi hoče izreči dan
vidim le kako se čas odmika
v mraku gledam sij tisočerih zvezd.

Medtem ko razglabljam, kako
naj povem,
kako naj začnem,
kako naj zavijem, pokrijem,
počasi razkrijem,
kako naj polepšam,
kako naj šokiram in tebe pritegnem,
kako naj premamim pogled ravno sem,
kako naj zrimam,
kako v vrstice razvrstim in kako naslovim...

Lahko bi tekle besede

Lahko bi tekle besede kot potok, kot reka,
kot harmonija čarobnih trenutkov,
kot duša, ki poje, kot misel človeka,
ki srečo živi in občuti ljubezen.

Lahko bi se zlile kot dež blagodejen
na polja, ki čakajo dar iz oblakov,
lahko bi kot mavrica tkale zavezo
v loku namesto milijonov korakov.

Mladenič, nedavno bil otrok,
njgov stas je zaskrbljeno slok,
stopil pred življenski je obok.
Za njim najlepša pot je prehojena,
leta bila so to navihana,
veselja leta neobžalovana.

Vprašajo ga tu velika vrata,
prestopiti mora jih oseba vsaka,
če mogoče ve kaj naprej ga čaka.
Mladenič z rameni le skomigne,
utriken sreče z uči mu švigne,
nevčakanost korak mu vzdigne.