Trenutek pred neizbežno
dokončnostjo
se je raztegnil v stoletja.
Otrplost nemoči
jo je zamrznila
v trdo nepovratnost.
Ko je zakrčenih čeljusti
gledala, kako je šel,
dirjal v brezno,
ni niti trenila.
Le koža ji je olesenela..

Ko bo Deklica ušla s podstrešja,
kamor jo je s svilenimi
vijoličastimi nitkami
opajčevinila lastna davna želja
po nadzorovani brezmadežni gotovosti,
ki se je kar čez noč
preoblekla v platna grobe ujetosti,
bo vedela.

Tu sem, da ti pokažem zvezdo,
Tisto, ki ima najlepši sijaj,
Tisto, ob katerih te vzvoki mesečine popeljejo,
Popeljejo v sanje na vsak košček sveta,
V tvoj svet lepot tisočerih barv, zvokov,
Tam ,kjer se počutiš varnega,
Kjer si daleč od vsega kar ti ponuja dan,
Morda se boš v sanjah pogovarjal,
Čutil prisotnost tistih, ki te imajo radi...
Jih zaželel ob sebi začutiti.

Skozi mene se rado prepleta
moč tihih nebeških glasov,
odzvanjajo mi v telesu
kot pesem jutranjih zvonov.

Nočem v sebi realnost
za mene je dan le dokaz,
da človek živeč v oblakih
je skrivnosten kot lunin obraz.

Vztrajno me koščičiš
Odmikam sočnost
Grizljaš le olupke

Gledal sem tebe in tvoje modre oči
polne smeha, sreče in življenja radosti.
Tvoje rdeče ustnice so dajale nasmeh,
poljube strastne in dotike najinih teles.

Gledal sem tebe in tvoje modre oči,
ko v temi ugašale so vse luči
ostala si edino ti, popolna in zame edina
od tega ostala je le poezija.

Bilo je enkrat,
ko je bilo tenko platno
prihajajočega večera
še čisto mehko.
Vse dopuščajoče.

Naj mi nekdo podari rožo. Tukaj in zdaj naj me ustavi... samo rožo.

Vijolično. Rada bi bila zasanjana deklica s priprtimi očmi in glavo, zatopljeno v vonj rože. Rada bi gledala v cvet in še malo sveta. Ta večer.

Razgrnil si svoj svet, tisti grenak. Tisti svet, ki ga živiš z zaprtimi očmi, v katerem se dušiš.

Razgrnil si ga po vsej sobi. V tej sobi sem sedela jaz, brez besed. Pila sem kavo, ki si mi jo skuhal, še mleko in sladkor si prinesel v nahrbtniku. zame. In potem si govoril.