Ne vem mogoče pa ni nasilje...
Če kdo trpinči, zmerja, ponižuje, grozi.
Da se moraš umaknit k znancem na varno
Ds se mu , ko pokliče policijo maščuje...
Celo prepove stik z otroki, vnuki
Seveda z zahtevo, da prekličeš ovadbo...

V temnih nočeh,
ljudje Črnih oči,
korakov srd žalost v dlaneh,
stopajo ob prepadu življenja brez moči.

Zazrti v preteklost,
zadeti ob prihodnost,
kot zid,
ki ga ni moč podreti.

Jutro me je prebudilo
našel sem se spet ob njej,
ležala čisto je ob meni,
a jaz presrečen kot dan prej.

Nekaj naju je zvezalo
nisva mogla se raziti,
kot da v krog sva se vklenila
iz katerega ni moč uiti.

Prazen sem.
Brezbrižen,
neviden.
Brez cilja in sanj,
brez upov in novih spoznanj.
Prazno je moje srce,
ki od ljubezni umira.

Čas teče
vse mine
le bolečina ostane.

Ne mine nikoli
kar je
ranilo srce.

Z orjaškimi zrkli
je izlegel jajce zarje
noj kaganove palače.

Morda zatuli prefekture,
Taklamakan in svilno cesto,
tjenšanske breskve sinekure,
pijani švist mongolskih lokov.

Ustnice razprte promenad
besede v nedrja Teriona,
ko sonca luščijo s fasad

brez usmiljenja.

Beli križi znoja formalina
zavrtih slačipunc s Siona,
da dežuje tesna pelerina

brez usmiljenja.

Moje življenje me oblikuje
točno poznam svoj položaj
vse preizkušnje, ki jih prestajam
posledice čutim, z njimi sem zdaj.

Ko bo duša odšla iz svoje trdnjave
mislim telo, ki ga smrt potrdi,
takrat se na njej bo pokazálo
iz kakšnih osnov jo resnica drži.

Besed se sladkih izrečenih že sem naveličal,
ki obljubljajo mi med, gradove nad oblaki,
za pomoč brezmejno sem prevečkrat slišal,
ko te besede votle, resno prenehal sem jemati...

Obljub od vse povsod postala že je moda,
ko vsak prijateljstvo ponuja tja do groba,
A ko uzreš jim v lice, prava jim je prispodoba,
Splahnel nasmeh, besed sladkih njih podoba...

Kje si princesa iz mojih sanj?
Vidim tvoje solze, ki padajo na dlan,
Čutim v srcu, da ti se bojiš,
Strah je za šibke! Vem, ti več si želiš.