modra naj ne bo modra
in voda naj ne bo mokra
zakaj kdo bi določal
kaj je dobro kaj zlo?

saj krave vodnice le
krave bodo ostale
in ovce morda
bodo šle same na pot

Kot knjiga se ti odpiram,
ti pa me vztrajno bereš.
Užiješ vsako besedo,
ki ti jo sporočam.

Začetek je že daleč,
konca ne bo.

Skupaj sva večna. 

Spet sem v mislih s teboj...
Saj ne zato, da bi ti poklanjal rož,
da bi te objemal v daljavo,
niti ne da bi ti ponujal mesečino,
da bi pometel pajčevino na dnu morja...
te razveseljeval z željami, nedosegljivim,
le zato, ker se želim s teboj pogovarjati,
občutiti toplino besed, misli, ki naju vežejo.
Nič drugega, le to.In to mi pomeni veliko.
Sem morda skromen v pričakovanjih ?

Siva pot je do zelenega griča vodila,
vsako soboto Ložnica utrujeno,
a zvesto nama je sledila,
ob koruznih poljih sva hodili,
nato za lesenim mostom na Pretrež sva zavili.

tonika dominanta
opojnost
iščoč obraza
ki bi spominjal nanj
sedem minut čakanja
zadostuje
le en klic in on
on se bo predramil
njegova polovica pa
se bo osamljena
odpravila spat
spije zadnji kozarček
noč se spreminja v dan

Ptice letijo visoko v nebo,
letijo, letijo,
daleč v neskončne modrine strmijo.
Tudi jaz si želim biti ptica.

Hrepenenje...
to silno, neskončno...
Kot grom v viharni noči,
ki išče svobodo,
da odda svoj glas,
ki je tako veličasten v vsej svoji popolnosti.

Telo bi stalno me slepilo
zapeljevalo bi me v strast,
a jaz s platonskim nežnim žarom
bi prvo nudil to v slast.

Mesene igre to ne znajo
moj um takrat še ne drhti
zato s telesom vodim bitko,
umirjam ga z vseh strani.

Vaja je, ja.
Vse na svetu je vaja.
Še zmage in porazi
so samo vaja.
V naslednjem hipu
gre vse naprej
in vse je tako kot prej.
Za nekoga že.

Prišla sva do nasipa
tiste reke
in tam obstala.
In bi tako tam stala,
gledala, mirovala
še na veke,
če te ne bi takrat,
čeprav slepa
(ti si rekel: lepa)
in gluha (zate: brez posluha),
čez brzice popeljala.
Pa sva šla.