te miselne sladkarije spevno pripomorejo, da spet odfrčim na svoj planet prosojne vesoljne iluzije, kjer je vse in nič in mleko in med, saj jih sam kreiram in si vladam v sladkem trpljenju s slepečim žezlom.

Voda teče prek gora,
izvira iz tvojega srca.
Dolgo in dolgo potuje,
vse ovire premaguje.

A vse se enkrat konča.
Tam na koncu sveta,
visoko z neba,
padajo kaplje dežja.
Na moja ramena
nalagam si težka bremena.

Moji živčni končiči rastejo
in nekje za nevednostjo in zlobo
je gora,
ki jo moram še preplezati.

Ker imajo besede olupke
kot breskve:
za zobe zatikajoče,
tanke in kosmate

Prolog:

Na Braču, sončnem otoku, ob obali morja
se zopet starodavni boj za Ljubljeno odvija.
Lepa Helena na naš čolnič se bila je vsedla
in čez široko morje se peljati je hotela.

Prozorno vlažna rdečina,
ki para severno nebo,
je vpela vame bolečino,
ki zaklepa jo slovo.

Ko bo zadnja kaplja sreče
na prepihu zledenela
in še ena tiha pesem
bo v odmev potihnila;
ko bo trava posivela,
kje bo reka upanja?

Če je pesem ženska,
kje potem sem jaz,
da bi ji brez ihte
pogledala v obraz?

So stvari,
ki lebdijo
v polju nezaznavnega,
ker dobro skrivam.
Ampak tebi
pokažem.

Ko bo zadnja kaplja sreče
na prepihu zledenela
in še ena tiha pesem
bo v odmev potihnila;
ko bo trava posivela,
kje bo reka upanja?