Vedno, ko pesem me spomni na svet,
ko solze predaje raztapljajo led,
a vem, da nikjer nihče ni vseved ...
Takrat se potiho v nov dan podam,
kot prej že, a vendar na novo spet.

Prisegam na jutri, čeprav živim danes
in včeraj mi s tabo bilo je lepo.
Prekladam spomine, skregane s sabo
in dobro vem, prav je, da ni več tako.

Pot je naporna,
ampak nebo je jasno
in ti me držiš za roko.

Zaupam ti, ker ti veš,
kako dišijo najine trave.

Drobna kepa
zasajenih puščic
leta zapičila so jih
v sredico
bol
ki z jutrom
skrije se
v ogledalu

Ni zmeraj lepo.
Me kakšen strt drobec
potisne v temo
in burja strupeno
prilepi ob steno
del Ščita samo.

Tu sem, ljubim in verjamem
in le včasih jokam, spim.
Ko pa prazen nič zajamem,
v upanje se potopim.

Če ubiješ moje sanje,
ki jih nosim polnih rok,
pa ostane mi spoznanje,
da lahko sem spet otrok.

Tik zatem, ko na net-u je lahko ugledala
simbol Duše Dvojčice, Morskega Metulja,
se mi je Bela Čarodejka na mailu oglasila
in mi čudovito sliko leva s krili podarila.

lačna sem
požrešno hlastam
podarjeni
žad besedovanja

pod tvojimi dotiki
zdrobljena
kot kremenčev pesek
svetlikajočih kristalov

Lepota narave
se v očeh mi krepi
prelepi predeli
so strast za oči,
ne maram zastranjen
izumetničeni kič
napada umetnost
deluje kot bič.

nad strehami
kjer misel
begavo
konce lovi
kjer je samota
kot zrak
in voda
blizu dotika