Zlate stopinje so v pesku ostale,
V iste stopila ne boš več nikdar.
Čez hip že jih vode utvar bodo sprale.
Zakaj gledaš v pesek, neznanka, nikar.

Četudi boš jutri v blato stopila,
korak ti sluz težka spolzko oteži,
ni treba, da s svoje smeri bi zavila.
V svoj čevelj poglej, tam so zlate sledi.

Prst v rit pa kapuco čez glavo,
da kdo ne vidi katera budala
si dejansko upa, o čemer sanjajo vsi.

To kar ti posteže življenje
ne bo nič manj ogabno
če še malo počakaš
preden pogoltneš.

Žareča obla
na zahodnem obzorju
ne zna plavati,
v morju samo ohlaja
prežarjen Obraz.
Zaradi jeze, sramu.
Cel dan je gledal
svet nečloveškega dna.
Se dvojno pozna
odsev v ogledalu
morske gladine.
Bleščeči zglajeni sij
ne utopi sonca.
Z vzhoda se povrni,
žareča obla!

Pesem napiše,
da bi delček sebe dal.
Ne, ker bi rad
potvarjal,
vlival
in vsiljeval
kar mogoče vidi,
ve.

Večno kolesje žene naprej
vse, kar obstaja.
Mar samo jaz ne vidim mej
in ne pogubnega kraja?

Sem res edina, ki nad sivino
vidim rumeno
in čutim modrino
pod skorjo strjeno?

Vse bodice izrečene
ne ustavijo srca.
Tega, v kar sva skupaj zrastla,
v kot pomesti se ne da.

Ne pomagajo plašnice,
ne bleščice čez oči.
To, kar v meni je nastalo,
biser je, kar naj boli.

Je tole jezero postalo mlaka
in cerkvica na njem prozoren kič.
Se horda prenežrta mraka
vsakdanjosti v njem poglablja v nič.

Ko stvarnost več zamisli ne podpira
in za teboj ostaja kup navlake,
ničesar več ne delaš brez napake
in zdi se, da sveta um ne podpira ...

Kakšno hišo naj zgradim,
ko najin svet izgine?
Kako zatrla bom spomin,
pretrmast je, ne mine.

Saj novo pot bi tlakovala,
ko bi duša moja,
marmor in beton postala ...
Pa je le mehko tvoja.

Koliko časa že zremo v temo,
in koliko časa potrebno še bo?
Preden dojamemo svet,
ali nam bo kdaj padla žlica v med?

Praznih pogledov tipamo,
praznih glav spotikamo.
Čakamo na luč,
morda še na zlati ključ?