Duhovi po barju kipe,
vodomec se plavi spusti
po bistri rečici,
podobe se v mukah vije,
eno samo senco pusti,
senco o svobodni ptici,

Glej človeški obraz,
ves spačen od gub,
ki zorje mu jih čas,
smrti poljub
glej nas,

Rada bi da grem
v tujino,
rada bi da grem
v bližino,
rada bi da ne grem
nikamor,
rada bi da pri njej ostanem.

Svet,
kipi,
pod oblaki škrlatno rdečih gozdov

in v uri vsaki,
preraja se znova,
znova ves nov

Vije z listjem se posuta pot,
hrib prerasel s krvavim borovničjem
mimo strašečih lijan vodi hod
smrt se roga z belim obličjem.

Izza debel starih svetlih bukev
pod jesenskim upadlim listjem,
veter jih vrtinči s svojim čistjem
zbita iz trohljive zemlje rakev.

Plešejo podobe vse okoli,
plešem z njimi tudi jaz
a zgubi meglica se spomina,
ko pot zavije navzgori
v skalne jame mišljenja, kjer je mraz
in popijem čašo vina,
kjer se meša nič in jaz.

Po dišečem jasnem dnevu
prek sinjega neba, je strela zarjovela
se je pretrgalo nebo, spustilo na zemljo
je divji dež.

Zunaj, ali kje,
je moča svojo pesem pela
nemara da nikje
ali da sploh me ni v svoj kap
prostega vzela.

Zlati čop
noge vitke
biserni nasmeh
morje
v očeh
modna pista
hoja
zapeljiva
rit
mamljiva
dviguje me
nevidna sila.

Zelena
modra
sinje modra
barve jutranjega razgleda
list papirja
dva ptiča
ti nekje daleč
meni blizu.

Razpri se vijolica,
razstavi svoj lepi cvet
za čebelice,
da se pridejo naslajat,
z medom se opajat.

Vabi trota na dišeči cvet,
z medom lažje je letet.