V tihmu sredogorji,
sred hribu pa dolin
na potice skorji
sonce, v kotcu tam, spomin.

Posušeni duh pomladi
spleta v vence se skrbi,
skoz presije v čast navadi,
skoz leta, še po starem se trpi.

Bojim se,
strah prerašča v smrt,
bojim se uma,
strah misli,
senčni vrt.

K soncu sem hitel,
prežgal si krila,
niso jih lepila
spoznanja smole,
so le hitela
k obličju groze,
kakor sem hotel.

Vzel sem misel,
valjal po ustih,
odvrgel sidro,
pustil.

Natovoril plen,
mreže cedeče,
skusil pekočost
misli pustih,
tako se reče.

Po polnoči
je svetla noč,
lišček gostoli
zazrem se v luno,
roteč rekoč,
slišiš naju li?

Oh sredi zimskega večera,
na toplem ob notranjem ognju,
sam.

Dandanes slavljeno razmerje
v meni ognja ne budi,
edino kar ohladi nemirje
je predirni slike soj luči.

O jutru sonce se kazalo je,
v blesku novo padlega snega
kot bi opravičiti hotelo se
ko je zatelo rast pomladnega brsta

a mesec zopet bo všel
in reka tekla bo po strugi,
bo majsko pesem ptica pela

Smrekam

V nebeški smetani snega
leži krajina valovita,
dvigajo se do neba
debla vitka v senci skrita.

Stare gospe vrše kot duhovi,
mojmu duhu slede kot vozovi,
črni mrliški, ki so mi priča v boli,
vpraskanem v kamnu, visokem v kovi.

Grem pod skalovje,
prežeče nad mano s plazovi,
skrbi, ki jih nosim
v rovi
in mraz, trepetaje...
vsred belih planin gorim

Mirno
je v temoti ranjeno telo,
zrno
v uma grudi ni jalovo pognalo.

Leži v tihoti
kot je nekdaj blo,
predaja se samoti,
pogled brez clija v nebo,

Vije reka se v meglic daljavo,
žubori v slapičih dvignjenih nad strugo,
pritegne ji vodomec gor z drevesne veje,

preskoči zvok,
preskoči struga,
ko dobi povelje,