Rahlo naletava sneg,
snežinke v vetru zaplešejo.
Konec časa zlate jeseni..
Hladen veter zmrazi, opominja..
Narava v belem je kakor nevesta.
Trate zasnežene,bele strehe odete v čer zime.
Prižigajo se posamezne luči,zmračilo se je.
Tišina bele opojnosti vpija, pomirja,
iz dimnikov zapleše dim, toplina.

Nežno snežinko ujel sem v dlan.
da me opomni, že zimski je dan.
Posamezne ptice v višavah lete,
na pot njim le znano, v mrazu hite.

Neredke nam ptice vzela bo zima,
bo utihnilo petje, iz njih  vsa toplina,
kjer s snegom prekrito poljana leži,
zda čas ko narava pod snegom že spi.

Neznanska sreča je morala biti,
da mi je bilo dano ogledalo.
Če ne bi videla toliko različnih
in zanimivih odtenkov mavrice,
bi morda celo nasedla naglici.

Nesluteno bogastvo je zibelka,
kjer so ti sojenice dale oči,
natrosile idealov, poosebile vonj,
obkrožile z dobrimi pripovedovalci
in strastnimi bitji klene volje.

Pridi draga,
ugasnila bova luč.
Saj ...
je že dan !

Noč bila je kratka.
A nič ne de.
S teboj luč dneva
prav tako bo sladka.

Danes sem,
nekje na poti,
spet našla oči otroka
in se dotaknila svoje sredice.

Hvala ti, Pohorje.

Neskončno želenj vsega človeštva
sloni le v končni želji za tem,
da najde si pot do odrešenja
v sodbi telesa je ujet naš problem.

Sanje vznesenja so vse breztelesne
umetnik ob končnem izdelku lebdi,
v teh trenutkih so čustva brezmejna
v navdihu telesne prisotnosti ni.

V jutranjem mraku
me korak je peljal
po poti širne narave,
nebeški vzhod je škrlatno sijal
ob žvrgolenju vseh ptic z željo,
da vidimo vsi gospodarja neba,
ki oživlja prelepo nam srenjo.

Vrhovi gora so sprejeli lesket
meglica se od njih je drobila,
svetloba ji je posrebrila odsev
na jug jata ptic je zavila.

Ujeta v steklenici življenja
in v telesu pridne punčke.
Ujeta kot v kletki ptica,
Ujeta v svetu morale.

Ujeta v tej noči polne lune,
Ujeta v svoji norosti.
In nesvobodi.
Ujeta tam, kjer sonce ne posije.

Samo ti znaš,
ukrotiti hudiča v meni,
ki mi megli um,
ubija lesk v mojih očeh
in me vleče stran od tebe.
Od boga prekleta.

Travnik je žoltopikast na pomlad,
regrat podrhtava. Jutranji hlad
zapiše trpežno melodijo:
"Nisem plevel, sem zdravilni zaklad."

Za počutje grenkobne vodijo
poti od korenin, ki čistijo
vse telo do cvetov. Kodeljice
poživljajoče porazdelijo