Čisto do dna
Prihajal si večkrat
Nikoli nisem bila dovolj budna
da bi zadihala
in pokvarila neučakani dan

Racionalno sem se prisilila
in spet čakala
neizbežno stalnico
prihajajočega božiča

Pravijo da življenje zlo je resna stvar,
kaj boš delal, kje boš spal, kdo ti dajal bo denar.
Delaj, misli, načrtuj...da ne bo ti žal!
Pa ne seksaj pred poroko, da ne boš obžaloval.
Kaj bi dal da lahko bi zbežal vstran,
nikoli več se nebi obremenjeval.
Živel bi svobodno,
na kavču udobno.
Lepo bi mi bilo,
a kaj ko to le sanje so.
In zdaj spet pišem pesmico,
pijem grenko kavico.
Gledam sebe v ogledalo,
mater sem budalo!

Ta čustva, neznana in tuja kot meglice nad jezerom prekrila so mojo dušo hrepenečo.

Sj niti ne vem kuko nj povem,
ma itk p usak sam dobr vid,
kako folk gleda sam za svojo rit.
Nevem kva je s tem svetom,
kva se zdj dugaja to,
sam zdi se mi d doug nau več tko.

prjatu k mu zaupaš daš use,
na konc te pa zajebe, zakaj?

Je že čas za novo vojno
višek ljudi nikamor da ubeži
premalo premalo je za vse ljudi

Ekonomistu nova vojna je potrebna
da ljudi počisti se kot smeti
premalo premalo je za vse ljudi

Slovenec dragi se še zmanjšuje
in vedno bolj obupuje
Ironija?

Slišim jo
kako
hodi
z mano
z roko v roki
z domišljijo
ki jo
nosim
pod srcem
kot misel
ujeta

Ljubezen me je vodila
v globine njenega srca
iskal v njej sem svoj odmev
a čul sem sina božjega.

Borit bi moral se za njo
prevladat moč njenih meja,
ji dati piti iz srca
medico njenega Boga.

Ostal je le še vonj noči,
penina zvezd, ki se preliva,
prek roba jutra, da se zdi,
da svet je mavrica iskriva.

Prebuja jutra se dotik,
kot žamet prvi žarek boža.
Na platno lega tvojih slik,
srce na sliki, v srcu roža.

 sekund nazaj

Rad bi napisal pesem všečno,
ki bi ostala vsem v lep spomin, 
da bi igraje jo napisal v verzih,
če znal bi, sestavil jo za večno...

A to težko bo, čas se spreminja,
kot za toplim soncem pride zima,
ko v hladu si oblečemo iz volne,
kot zidanice, kašče spet so polne.