Noč slepo prebija oranžna svetloba,
žareče predore ustvarja, neskončne.
Sij reže v nebo prek vidljivosti roba
postavlja stolpiče žareče, pokončne.

Mar ni ta svetloba prav včeraj umrla,
ko mi je notranjost v pepel pogorela?
Saj v tvojo podobo še zadnjič sem zrla
in slika ledena je v blišču medlela.

Prikradla si se mi v srce,
ko z boki si spregovorila
lahkota tvoja do neba,
me kot nevidna svila je ovila.

Ne bom pozabil tvoj pogled
saj sem v njem se utopil,
hipnotično sem ti sledil,
vedoč kako sem še ranljiv.

Danes sva se na vlaku srečala spet,
ob tvojem nasmehu bil sem prevzet
in tako so se mi po glavi odvrtevali spomini spet in spet...
Kakor pred leti, zdaj že daleč nazaj,
ko je deževalo in je bil maj...
Kako močno sem te ljubil nekoč,
le od kje sem črpal takšno moč?
Kako sem verjel ti na slepo vse?
Ti pa na koncu izdala si me.

Težak dan pritiska s silo,
turoba, ki je še kitara ne odžene stran,
in misli ki po glavi se vrtijo,
tanjčica čudnega,
s katero najin je odnos obdan.
In ti si sonce in si noč,
vihar in slap prelep,
z miljino sipaš se a moč,
ki jo imaš,
grobo razbije drugič vsak obet.

Hodim skozi čas
po nevidni ozki brvi,
na desni in na levi strani
same želje, v moji krvi.

Kar pet tipalk od vida dalje
preizkuša vest me preko njih
kako bom zmogel razna hotenja
uskladiti si, kot pesnik stih.

To so same energije
hočejo se vame vpet
od hrane, jeze, vse do mika,
prepolne sladkih so besed.

Z eno besedo Lepo.
Lepo te je imeti,
lepo te je vidtei.
Za hip, morda dva,
nasmeh pove vse.

Škoda besed ob vsej lepoti tej.
Pogled levo, pogled desno.
Ljubezen?!...ne ne, to ni ljubezen,
je le zavedanje lepote in pomena polnosti.

Še se te spomnim Ana,
kako me gledaš
s slike na steni,
kot ,da je minilo
že sto let.
Tvoj obraz je enak
a nekam mračno resen,
a moj,
moj je iz dneva v dan bolj zguban.
Še se te spomnim Ana,
sam sem narisal poteze

Kost ki jo vržem psu
ali kost ki (se) drži tebe

Njeno ime sem izgovoril
nihaji glasu so zaživeli,
zadeli globine so mojega bistva
občutki zavesti so vzdrhteli.

Kot nežna glasba, ki se vate utopi
mravljici na koži te prepojé
iz teh tresljajev se misel rodi
srcė zatrepeče, zaljubljen sem še.

III.

pričakovanja so zameglila zavest
o minljivosti _ in otroci so
opazili da se v gozdove vračajo
živali _ z velikim zanimanjem jih
opazujejo - kako delajo ... žrejo ...
se razmnožujejo ... cvilijo ...
se borijo za obstoj - kako jih samo
bivanje izpolnjuje v celoto _