Ta lepota tvoja
žuboreča sla
v prsih mi izpija
dvom sveta.

S teboj v mislih
mrtvo zakopan
na poljih žitnih
s smrtjo obsijan

Usločeno razlito, grabežljivo sonce
utaplja gručaste strune nekam v daljavo,
v širno trplenja, neskončno morja planjavo,
zabrisati želi si svoje nitne konce.

Obraz skazi se v večnem zlomljenem godalu;
glas izgublja goreče sanje, môra póči
na nočnem nebu nikdar več se nič ne loči
v jarin goreč vržen, razprem roké bodalu.

Ob robu sveta je svet  fantazije,
sedeč na prestolu iz čiste luči.
Z desnico pričara, z levico jih skrije,
svetove in sanje. Stvari in ljudi.

Je kralj, ki premika nemoč vseh vojska.
Je bog brez imena, je večen in večnost,
ki reže vratove in lomi srca.
Zaceli vse rane. Ali pa morda...?

Če barva bi bila bi b'la rumena
igrivo mehko sočno zapeljiva
žareče sonce ki se n'kol ne skriva
podobna ti bila ne bi nobena.

Če ptica bi bila bi b'la galebka
svobodnem modrem nebu kraljujoča
lepota tvoja dih je jemajoča
na svetu ni enakega osebka.

S piko je prišel vprašaj.
Nedoločena vijuga.
Naložil mi ga je klicaj
in črta - neka druga.

Ko si izvila končni krik,
zakaj sem podvomíla,
da tvoj duh je večni lik,
ga vest ne bo izmila.

Vsakega od nas išče, lovi,
Pa saj ima več imen Matilda...
Sprva je njen lov dolgotrajen,
je lahko dolg desetletja, leta,
potem mesece, tedne, dneve,
ure se krajšajo v minute.

Potem postanejo sekunde..
nemočni se ji vdamo v trenutku,
nas vzame s seboj, v minljivost,
med lovom nas je uspešno utrudila.
Ni smo postali njen plen, trofeja...
le zakona narave se ne da spremeniti.

Daj no
raje nehaj
omamo uživat,
gorje ti, ostane ti le
end, jok.

Upam
radostno tam
šviga po strmini,
kača ona zvita, ostra kot
igla.

Murus,
uganka, ki
roji mi po glavi,
videti ni, konca ne tej
igri.

Ura je
rolada in
šteje čas, ko ljubil,
ko življenje mi bo le kot
igra.