Preživljal je svoje dneve
odmaknjen od vseh ljudi,
želel si je le z naravo
ohranjati svoje moči.

Zgodilo se je mladi ženi
željni pohoda, novih poti 
s psom se je podala
po brežinah rečnih krivin.

Budi se jutro.
rodil se dan,
prebuja se narava,
pokukal zvonček je zaspan...
med redkimi je prvi sam...

Še mraz je,
sneg počasi se umika,
kopni lenobno, narava se prebuja,
sramežljivo zvonček ogleduje,
se s sončnim žarkom spogleduje..

Pesem Pot prava je vsaka sem napisal o tem, da si vsak poišče najlažjo pot, s katero pride do cilja!

Adrenalin, a to si ti?
Že od jutra kuriš me in me držiš,
žila na vratu utripa,
grlo je težko, a ni od prepiha!

Adrenalin, brez tebe vse se prazno zdi,
lahko je špaga, lahk je voda,
lahko je platno, lahk je usnje,
lahko je težko, ti si droga!

Beli oblaki
Pesem za svobodo ptic
Letim tudi jaz

Brezkončno me mrcvari duša in
spravlja me v boleče hrepenenje,
budi v meni noro poželenje
in moje meje preizkuša.

Baraba se naslaja v bolečini,
omamno sliko v sanjah mi pričara
Samo še hip, pa te objel bom mala,
potem zbudi me da sam sem v tišini.

O ti vest, moč mojega si bitja
kje si bila v grešnem času,
ko sem z lažjo zavajal srca,
ki so sledila slepo očarljivem glasu.

Po vsakem grehu je spoznanje kasno
poslušnost strasti je sprevrženo dejanje,
le ljubezen to početje zaustavi,
zakaj, da mlado srce še očarano krvávi.

Ko sem v vodi opazoval »morskega metulja« in razmišljal o simbolu
preobrazbe sem se spomnil na dva metulja, ki sem ju srečal pred leti
na otoku Murter, kjer sem bil s svojo družino na poletnih počitnicah.

Tedaj sem zapisal naslednje vrstice:

Sem lotil se pisanja,
rad napisal bi sonet,
razmišljam, tuhtam,
ni pravih najti mi besed....

Zdaj pišem pesem pravo,
malo za dušo, spet zabavo,
da zapišem čuteče misli sveže,
morda zamrejo brez potrebe..

Steklena vrata na gumbe,
na stolih pa ledene kocke
zrejo vame.
Plastične besede
kot keglji podirajo,
pristanek na kolenih rulete.