Prespana sobota

v tuji hiši
v tuji kuhinji
z žlico stojim pri štedilniku.

Mlečno ljubljansko sonce
se zliva na čajnik ob oknu
ko mislim nate
in na razdalje, ki sva jih presegla.

Msn, netlog in aol,
to je hujše kot alkohol,
ljudje tm visijo,
in nč ne naredijo.

Kdaj bodo spoznal,
da jih ni več v naravi?
Kdaj bodo spoznal,
da jih ni med nami!

Pri rokovanju sva se spoznala
v moji se znašla je njena dlan,
naenkrat sem v sebi do nje začutil
čustvo želenja in skritih sanj.

Dlani sta si v trenutku izrekli,
kar ne bi zmoglo mnogo besed,
saj skrivnost notránjih občutkov
urejuje, določa med nama red.

Bele stene,
ura tiktaka,
otožen pogled dragih oči.

Ko se sprehaja dan skozi letni čas,
ko zasije sonce neumorno
in trpko razveseljujoče,
ko budi vse stvari,
kot jih lahko le
mati na sobotno jutro,
ko stopim ven na zrak
in se zaljubi v moje oči
in jih prepričuje, da so lepe,
ko se sprehaja dan v pomlad.

Ljubezen dana je ljudem,
Se vdajajo ji dan za dnem;
strahota strašna bi bila,
Če ta odšla bi iz sveta.

A brez skrbi, deklica zala,
Ljubezen gotvo bo ostala.
Ljubila večno boš ta svet,
Dokler ne bo ti s smrtjo vzet.

Spet prihajam k tebi,
po poteh, stezah skozi gozd, 
hodim po vejevju, listju,
tistemu jesenskemu,
ki ga kot preprogo
jesen podarila, nasula.
Počasi ga ne bo več,
zima, sneg in mraz,
bodo opravili  svoje,
jemlje ga čas, počasi
daruje preteklosti,
kot opomin, spomin...

Ne bom v pesmi te zaviral,
v svojih mislih, pesmih te oviral,
le kar leži, teži me, bom napisal,
nikoli v meglo, v temo verze vrisal.

Dobrodošel mi bo tvoj nasvet,
če v pesmi moji boš kdaj prizadet,
a poti so najine povsem različne,
čeprav v besedah tudi včasih slične.

Hladen suh zrak.
Me nosi okoli,
po vlažni zemlji

Vesolje se vame v slapu preliva
nešteto občutij pritiska na me,
a jaz nemočen poslušen vsemu,
postajam vse drugo, samo človek ne.

Nisem edini, vsi smo vpleteni
enaki med sabo krivih želja,
mnogi med nami tegá ne priznajo,
zato jim usoda miru ne da.