Lastovičji let,
nad zaprto tovarno.
Prihaja pomlad?

Ponosno stoji
viharnik na pečini.
Še vedno raste?

Rdeč nagelj ti podarjam,
veš tebi, tudi vsem ženam, sveta.
za vse, kar si napravila, se odrekala,
za vse solze, ki si jih pretakala,
saj veš, tiste, ko si se čutila prizadeto,
osamljeno, neupoštevana, odrinjena,
trenutke ko ti je bilo težko,

Pa saj bi lahko našteval, vendar čutim,
vem da si bila žalostna,
da nisem morda dovolj cenil,
hotel videti širino tvojega srca,
toplino, tvoj dar razdajanja,
ljubezni brez pogojevanj,
neutrudnih rok.

Prekucni obzidje, odpelji planjavo,
zatresi obzorje, potunkaj oblak.
Prebarvaj utrinek v šarenico plavo,
preskoči vesolje, v razzvezdju je znak.

Pokliči globine pretlačenih upov,
pregani nižinski, pomrznjen korak.
Izbruhaj vse pravljice brez mastnih strupov,
pogoltni presledke, odtrgaj gnil krak.

Mimo greš
s plastičnim
nasmehom
na obrazu
skozi trstičje
voziš
svoja čustva
svojo
platonsko ljubezen

Všeč mi je
občutek enosti.
Slekla bi si kožo
in se oblekla
vate.

Rada te imam.
Varnost vreznih tirnic. 

Zaprl zopet sem oči,
priklical tebe v spomin,
tvoj lik takoj me prerodi,
brez tebe v mislih le težko zaspim.

Ko sem sam,
takoj pogum dobim,
že kujem stavke,
kako te osvojim...

Med hišami se sprehajajo
dolge sence odsevov iz teles.
Roke tipajo, drsijo in božajo.
Stiskajo kljuke, odpirajo vrata v srce.

Z bistrimi zrkli zrejo v kukala.
Iz obeh strani se vrača topel odsev.
Le v snegu senčna sled stopala
ostane. In včasih v zraku napev.

jutranjost zora
ujetost lomljivosti
v kristalih ledu

mraz se zajeda
v ranjeno vejevje
le krik ptice v tišini

zaboli
brezbarvnost
samote