Tri tisoč želja,
tri tisoč morja,
tri tisoč sanja
in vsega gorja,
ki pelje nas tja,
kjer mrak nas obda,
a mrak ni naš zrak,
ker mrak bo sam znak.

Pogledam skoz okno in vidim sledi,
sledi ki nekoč si jih risala ti,
sledi ki jih risala tvoja je roka,
sledi,ki jih v mislih delala si.

Komentiraj pesem na forumu.
(3 komentarjev)Prišla si kot neznanka,
objela me in poljubila,
srce razvnela,
dušo obremenila,
me v solzah zapustila.

Tkala je deklica tistega toplega sončnega popoldneva,
ob prozorni visoki deroči reki,
v hladni senci vrbe žalujke ,
tenko belo blago.

Dlan spominov
Prvi jutranji nasmeh.
Beseda.
Nebo.
Obsijano ali temno.
Kamen ob poti.
Veter.

Sedim in se gugam.
Naprej.
Nazaj.
Naprej…. Nazaj.
Gugalnica škripa.
Naprej…. Nazaj.

Tam ob poti , na zeleni travi,
Kamen beli se duši in davi.
Noče kamen vec živeti,
noče kamen več trpeti.
Kamen bi želel umreti.

Na vrhu hribčka deklica sedi in čaka
in v prispodobi travnih bilk išče junaka.
Utrga cvet, z njim mravljicam nagaja,
Čebelico ujame ,
pesem ji ugaja.

Kot ocean, ki svoje roke steguje po skalovju,
kot zvezda, ki svoj utrinek ponuja vesolju,
tako moja duša hrepeni, da bila bi v tvojem okovju.
Dan je prekratek,da bi te objel,
predolg, da tebe bi ujel,