Mozaik bodi,
izgubljenih sanj, takrat
slišiš ljubezen.

Moje življenje je kot
dolg kostanjev
drevored,
ki mu ne vidim konca.

Včeraj je za
Beri dalje...

Hitim v svetlem delu dneva,
(in iščem odgovore),
bežim pred njimi v mir noči,
temo.
 
Ko se ustavim na postaji...

Pobožaj me z nežno mislijo,
poljubi z dišečimi sanjami,
naj trepetam v sopari tvojega vznemirjenja,
naj se mavrično prelivam v tvoji...

Mrtvo sonce sveti na nas
Ubite so naše sanje
Ničesar več ni kar bi nas gnalo
naj potopimo se vanje
Mrtve gore obdajajo dolino Beri dalje...

Pogledam skozi okno,
že sonce zahaja,
a moja misel
spet k tebi uhaja.
Le kje si?
Iščem te,
a tebe ni.

Izpljunil bom gravitacijo,
se obesil na sonce
in zgorel kot zvezda,
ki se ugaša miljone
svetlobnih let.

Po mestu se nosiš kot pav,
živiš v prepričanju,
da vsako dobiš, ki si jo zaželiš.
Pri meni vse besede so zaman:
hiša, avto, den...

Podtalno
sem občutil
tvojo svobodo.

Pil bi vodo Marsa,
se dotaknil Venere,
bil pobožan s Sonca.