Prečkaj polje počasi ranjeni otrok.

Tvoje noge so raztrgale steklo,
ko je obleka drsela ob steni in zrcala
so vlekla...

Koraki pomladi na promenadi
pojejo pesem tiho v polmrak.
Glasba neskladja prši iz ozadja,
modrikasto sonce se staplja...

Vojna se nas še ni dotaknila,
vojna še ni pozlatila naših src
s hladnimi kroglami

brutalne ljubezni, čutim

komu
sem dolžna
polagati besede
na pladnju
iz črnega lesa izklesanem?

Brala bo balkanski veter
gledala duh, ki preveva človeka
tam doli...
v Kajmakovi deželi.
Dobila bo darilo,
našla svoj jaz,...

V samoti srca
sem sedela ob oknu,
objeta od svojih rok...
Svet je bil svet
in bila je tihota,
bila je le lučka luči.....

Prepusti se vetru,
da te povzdigne _
vse do sonca
(in tam se sežgi).

Samo zame. ...

Te čemerne, male, drobne duše,
ki žive v svojih temnih sencah,
bi včasih rade bile ljudje
s strahom v očeh.

Tam, sva v mraku
nežno privita sedela.

Si ukradel mi prvi poljub
in roke so tango plesa...

Dan se jutru dela.
In jutro naj se ne prikaže prezgodaj!
Ker potem bo dan tečen in
jutro ne bo služilo svojemu namenu.