Kačji pastirji so ti zastrli krila,
mačje stopinje preglasile zvezan vzdih
Ujela sem te
v pravljico
-stekleni vodnjak...

Kakšno barbarstvo, človečka rasa
pogoltnost, pohlepnost sta vira moči,
kje so sledovi božjih napotkov,
usmiljenja do bližnji...

Videz. Spomin.
Nekje sem te že videl.
Vest, barve, obleka...
Kdo si? Iz kod si?
Lepa si.
Vem, da te poznam...

Oče je nestrpen.
Tipka po telefonu, ves srečen.
Še malo pa bo slišal glas,
že dolgo ga nisem videl takega,
Beri dalje...

Kar naenkrat sprožila se je,
nenehno tolkla po pregretem soncu
in žameten se senzor ni uspel privaditi.

Ostala je noč.
Me slišiš?
Daj, poslušaj že enkrat,
prekleto.

In sedajle pišem pesmi,
kot bi misli celo noč zorele
in vse zgoščene zjutraj na plan vrele,
besede bele kot neveste,
mojim misl...

V gozdu legla sva na mehki mah
sonce posul na naju je svoj prah
kot dve veji v vetru sva ujeta
v gibanju telesa...

...