Biti dlje časa brez objema, poljuba…
Nehote postajaš mumija, neobčutljiva na spomin poletja…
Si nezmožen premišljevat o nečem...

univerzum razuma
s Kamčatke
aklimatizira
ujedo

oskubljena kokoš

Po sredi se mi je lobanja prelomila,
razpoka je globoka, prehodna,
razlivajo iz nje se misli,
polzijo iz nje spomini,
prevetrij...

To je vaš svet.
jaz sem prišla samo mimo!

Z ustnicami, zažrtimi v led,
tako hladno kot zdaj
mi ne govori več!

Ne s to rastočo snežno kepo
...

Ko piš zaveje moje korenine,
ko trn prebode mojo plast rodbine,
ko se zavem,
da umrl je duh tistih,
ki rodili ...

Kdaj sem zadnjič ti držal roko
in kdaj moje srce je zate še bílo?
Ker vse kar lahko vidim:
turobna tiši...

Solze tečejo same po obrazu,
same, same, drsijo in polzijo,
neustavljivo vroče drhtijo,
neslišno drsijo po licu, vratu.

Negibne v hladu jutra veje
Še en opravek prestavljen na kasneje
Bela tišina v hladu jutra veje
Resničnost zavita v klobčiču je preje...

Videl sem te,
ko si odhajala po strmem bregu
v pristni želji,
da me ne bi srečala.