Marionete trenutkov
ujete v konice tvojih las.

V kapljah drsijo
po šipi na oknu.

Pripadnik osovraženega podzemlja,
tavaš iz kota v kot,
tuje oči te pohabljajo,
vendar ni fizičnega stika, Beri dalje...

na drobno in debelo
prodajam laži veselo

in ne umirajo drevesa
na vislicah nebesa

ko sem na tleh rabi...

Življenje ponujeno
je kot slika iz spomina,
kot dolgi črni lasje,
ki jih je razmršil veter.

Beri dalje...

Zamislek nad svetom.
Ljudje morijo.
Ljudje trpijo.
So podobni teletom?

Pol sveta strada!

Avtomobili, hiše, denar,
letališča, vlaki,
elektronika in
milijon naprav.
Znanost, umetnost,
Beri dalje...

Tvoja beseda mojo zapeljuje,
jo boža na svili in novo rimo snuje,

beseda je moja kot žametna koža
dehti od strasti, kadar očara jo...

Oblaki so pretrgani
igram se
tokrat s črtami
besede so črte
zakrivljene kot nasmeh

Kot smog se zdel ji je njegov dah.
Škodljiv, dušljiv, omotičen, slab...
Ni hotela več govoriti z njim.
Besede njegove so smrdele. Beri dalje...

Zastavljam ti zelo težko nalogo.
Molči, sedaj govorim jaz.
Nekdo pač mora voditi,
naj bom to vsaj enkrat jaz.