Edino je sonce, ki tmoto obžarje z jasnino,
o sveti se samo v svojo sredino
in dalj je buhteče, nad svojo površino,
a to doj...

Kupila sem usnjene škornje
z ogabno lakasto peto
rdeče nalakirala nohte
si bele lase razmetala čez ram...

Preslikava mojega
srca
na prag tvoj,
ne pušča slike
zunanjega plašča.

Sredi mogočnega vsemira,
tam kjer duša mi umira,
pust in nemiren moj planet,
zadel v bistvo ga je tvoj komet.

Danes je poseben dan,
želim da si nadenem masko imam,
v pošast, žandarja se preoblečem,
vsakdanji gvant iz sebe...

Čovjek života usisava tepih
izluđujem prehladu
kao hiperaktivno dijete
moram hodati, ići bilo kuda
previše se ...

daj, pridi na pivo
izcimi se njih večkratnik
postaja samo še bolj vznemirljivo
prija tako pozornost, kot pivo Beri dalje...

Ko pade noč
se tvoje misli prepletajo
okoli mene,
vsaka nosi svoj nemir-pričakovanja.

Ne bom

Pišem pesem...

Minila je ura.
Še vedno pišem,
isto pesem...

Vprašam se

zakaj?
Beri dalje...